SINDROM KARPALNEGA KANALA

Začne se z mravljinci v roki

Ko se pričnejo pojavljati bolečine v zapestju ene ali obeh rok, ko nas prično iz spanja prebujati mravljinci, lahko upravičeno posumimo na sindrom karpalnega kanala. Strokovnjaki mu po slovensko rečejo tudi »sindrom zapestnega prehoda«, pomeni pa utesnitev enega od treh živcev (medianega živca) v roki.

V zapestju imamo namreč ozek in neraztegljiv prehod, ki mu rečemo karpalni kanal, živci, ki potekajo skozenj, pa oživčujejo naše prve tri prste, del prstanca in nekatere mišice ob palcu na dlani. Vzroki, da se živec stisne, niso popolnoma jasni, mednje štejemo anatomske značilnosti, poškodbe roke, vnetja oz. revmatizem, sladkorno bolezen, putiko in hormonsko neravnovesje, nastane pa tudi zaradi dela, pri katerem z roko opravljamo gibe, ki se ponavljajo in pri katerih je roka dolgo časa v prisilni drži. Eno takih je zagotovo delo z računalnikom oz. položaj rok za tipkovnico. Značilno pa je, da sindrom karpalnega kanala najpogosteje doleti ženske srednjih let.

Sindrom se prične z odrevenelostjo, zbadanjem in občasnim mravljinčenjem, predvsem ponoči in zjutraj v delu roke, kjer je palec. Zaradi mravljincev se prebujamo in skušamo prizadeto roko postaviti v boljši, manj boleč položaj. Kasneje se mravljinčenje pojavlja tudi podnevi, predvsem pri določenih opravili, ko pa bolezen napreduje, nam začnejo iz rok padati predmeti, izgubljamo občutek za dotik v prstih in moč v prizadeti roki.

Zdravniki pravijo, da pomoč pogosto poiščemo prepozno, zato se bolezen razvije do te mere, da na prizadetih rokah občutimo zelo hude posledice. Če sindrom pričnemo zdraviti dovolj zgodaj, bo zdravljenje potekalo še brez operativnega posega. Veliko lahko naredimo sami: preprečimo gibe, ki se ponavljajo, delamo vaje za raztezanje, zdravnik pa nam predpiše tudi nošenje zapestne opornice, predvsem ponoči in pri tistih opravilih, zaradi katerih začutimo mravljinčenje. Če je tovrstno zdravljenje neuspešno in bolezen napreduje, mora sprostitev živca opraviti kirurg z operacijo, ki je kratkotrajna in praviloma ni boleča. Če sta prizadeti obe roki, bolniku najprej operirajo eno roko, ko okreva, pa čez nekaj mesecev še drugo.