Mnogi ob diagnozi sladkorna bolezen otrpnejo, saj so nekje slišali, da gre za kronično in težko bolezen. To je sicer res, a bolniki z urejenim diabetesom in predvsem z urejenim življenjski slogom, živijo povsem običajno življenje. Mnogi med njimi so iz vrst poslovnežev, in ko sedimo z njimi na sestankih ali na službenih potovanjih, niti slutimo ne, da v resnici niso povsem zdravi ...
Ko zboliš za sladkorno boleznijo, jo imaš za vedno. Nikoli več ne odide, postane del tvojega življenja. Ko se sprijazniš s to resnico, postane življenje diabetika lažje. Težko bi rekla, da me sladkorna bolezen ovira v vsakodnevnem življenju, a naj si to želim ali ne, z njo se moram ukvarjati. To se mi zdi samoumevno, saj lahko le z urejenim diabetesom kljubujem vsakodnevnim naporom, ki jih doživljam v vlogi mame in zaposlene ženske.
Diagnozo sladkorna bolezen sem dobila ob prvi nosečnosti, šlo je za pogost, nosečniški diabetes, ki mi ga je uspelo nadzorovati z ustrezno prehrano. Po porodu sem opustila stalne meritve sladkorja, saj naj bi diabetes izginil. Spominjam se, da sem bila ves čas močno utrujena, pogosto sem začutila mravljinčenje v jeziku in pospešeno bitje srca, predvsem pa sem nepojasnjeno hujšala. Vse to sem pripisovala naporom, s katerimi se soočajo vse mlade mamice. Danes vem, da diabetes po porodu ni izginil. Z vso močjo se je vrnil tri leta pozneje, v drugi nosečnosti. Tokrat dieta med nosečnostjo žal ni bila dovolj, uvedli so mi inzulin.
Seveda sem bila razočarana, ker po porodu sladkorna bolezen ni izginila. Še več. Dr. Karin Kanc, h kateri sem šla na pregled, saj sem vedela, da z menoj nekaj ni v redu, je ugotovila, da sem celo bolnica diabetesa tipa 1. Torej sem imela diabetes najverjetneje že dolgo, a se je mlado in zdravo telo z njim uspešno borilo.
Težko bi rekla, da je diabetes v mojem življenju karkoli bistveno spremenil, a je res, da sem od nekdaj pazila na prehrano in dovolj gibanja. Nikoli nisem imela povečane telesne teže. Prav zato sem v resnici živela z diabetesom, pa tega sploh nisem vedela. Še najbolj so me izčrpavale pogoste večdnevne službene poti v nekdanji službi, ko sem težko urejala prehrano, izvajala meritve sladkorja in poskrbela za gibanje. Okolica namreč sladkorni bolezni še danes ni ravno naklonjena. Zdravi ljudje težko razumejo, da so za nas, sladkorne bolnike, redni in kalorično nadzorovani obroki pogoj za normalno funkcioniranje. Težko je verjeti, a še nedavno sem v ZDA nosila hrano s seboj, saj je tam brez sladkorjev skorajda ni mogoče dobiti.
Svojo zgodbo bi zaključila z lastnim prepričanjem in strokovno resnico, da je potrebno ves čas, tudi če si na inzulinu, za svoje zdravje - ali bolje rečeno za svojo sladkorno bolezen - skrbeti. Počutim se dobro, a za to tudi veliko naredim. Pazim, kaj jem, vsakodnevno se gibljem, predvsem pa ne spustim niti ene meritve, ki me usmerja pri odmerjanju inzulina.
Vse ostalo v mojem življenju je približno tako, kot če bolezni ne bi imela.
M. Juvančič, vodja ključnih kupcev v Tosami