Koliko so za nastanek lahke inkontinence, pri kateri urin uhaja občasno po kapljicah ob smehu, kašljanju, kihanju ali telovadbi, krivi porodi?
Da, porodi so med glavnimi vzroki stresne inkontinence. Ob porodu pride do poškodbe tkiva, do raztegnjenosti mišic in živcev, in ker hormoni že med nosečnostjo razrahljajo tkiva, je uhajanje urina hitro tu. Med vzroke za nastanek inkontinence sodita tudi dednost in debelost, poznamo pa tudi nevrološke vzroke, kakršna sta multipla skleroza in diabetes. Pri moških gre najpogosteje za obstruktivne vzroke (hiperplazija prostate).
Lahka inkontinenca je pogosto skrita in zatajevana težava. Je pri mladih kaj drugače? Pri kateri starosti nas sicer ta težava že lahko doleti?
Res je, ljudem je pogosto nerodno in jih je sram govoriti o svoji težavi, tudi zdravniki smo včasih prisiljeni dobesedno vleči iz ljudi, kaj se dogaja. Res pa se zadnja leta o uhajanju urina govori več in bolj javno, mlajše generacije so bolj odprte. Inkontinenca se lahko pojavi pri zelo mladih ljudeh, poznam primere deklet s težavami že pri sedemnajstih letih, v ambulanti niso redke 25-letnice. Prepričana sem, da so glavni vzroki za tako zgodnje težave v načinu življenja in hrani, ki jo uživamo, saj nikoli ne vemo, kaj vse vnesemo v telo. Do hormonskih sprememb prihaja, ker je v hrani cel kup hormonskih motilcev, posledice pa so vidne na naših telesih.
Ali lahko inkontinenco lahko preprečimo, če denimo vemo, da sodimo v ogroženo skupino?
Preprečiti se inkontinence sicer ne da, lahko pa pridobimo na času. Prepričana sem, da bi o teh problemih morali govoriti že v šoli, predvsem dekleta bi morala dovolj zgodaj spoznati vaje, s katerimi bi lahko težave preprečile ali vsaj odložile. Ko namreč voda že uhaja, je že precej pozno. Najti bi morali način, da bi ženske naučili pravilnega izvajanja vaj za krepitev mišic medeničnega dna, saj marsikatera niti ne ve, katere mišice mora uporabiti, niti jih ne čuti.
Kaj pa, ko težave že nastopijo?
Kaj lahko sami naredimo, da je težav manj, in da bolezen ne napreduje prehitro? Kaj svetujete?
Največ naredimo z zdravim načinom življenja. V to sodita predvsem zmerna telesna aktivnost in zdrava prehrana, v kateri ni preveč sladkorja, vključene pa so prave maščobe. Pomembno je tudi, da si uredimo hormonski status, da dovolj spimo in hkrati nevtraliziramo stresne obremenitve. Predvsem ženskam svetujem, naj vaje za mišice medeničnega dna izvajajo načrtno. Če si vsaj vsak drugi dan vzamejo nekaj minut zanje, naj naredijo to skoncentrirano, da jih bodo res pravilno izvedle.
Kako pa inkontinenco zdravimo?
Kakšne vrste zdravljenja obstajajo in kako učinkovita so?
Osnova pri vsaki inkontinenci je konzervativno, neoperativno zdravljenje s pomočjo vaj. Kasneje uporabimo najprej najmanj invazivne in šele na koncu najbolj invazivne ukrepe. Najprej bi predlagala magnetno stimulacijo mišic medeničnega dna, včasih pride v poštev tudi laserska terapija, šele naslednja stvar naj bi bila operacija. Popolnega uspeha žal ne moremo obljubljati, je pa učinkovitost magnetne terapije pri urgentni inkontinenci celo pri zastarani bolezni in starejših ljudeh kar okrog 75 procentov. Pri stresni inkontinenci je magnet učinkovit tudi do 90 odstotkov.
Ženska naj k nam pride že ob prvih kapljicah, inkontinenca se sama od sebe ne bo popravila. Po porodu bi pa prav vsaki ženski svetovala, da pride na magnetno terapijo.
Koliko pacientk ve, da si ob težavah z uhajanjem lahko pomagajo z vložki za inkontinenco, ne le z vložki za menstruacijo?
Ne, večina žensk, ki jih srečam, tega ne loči. Uporabljajo večinoma vložke za menstruacijo, celo na materiale, iz katerih so narejeni, niso pozorne. Prepričana sem, da si z vložki iz umetnih materialov težave z inkontinenco samo še poslabšajo, ker so zaradi njih bolj podvržene vnetjem. Da so vložki oziroma predloge za inkontinenco zaradi svoje sestave bolj vpojne, da zadržijo več tekočine in da preprečujejo neprijeten vonj, pa večina žensk ne ve.
